V spomin

Sporočilo o napaki

Notice: Undefined offset: 1 in counter_get_browser() (line 70 of /home/fkvkma62/public_html/sites/all/modules/counter/counter.lib.inc).

VLASTJA SIMONČIČ (1911-2000)

V četrtek, 24. septembra 2000, smo se na gorenjevaškem pokopališču poslovili od Vlastje Simončiča, enega stebrov slovenske novinarske, medicinske, gledališke, eksperimentalne in umetniške fotografije; od učitelja in mentorja številnih foto klubov in krožkov, velikega prijatelja mladine in narave, sodelavca in častnega člana mnogih fotografskih organizacij in zvez doma in v tujini. 
Rodil se je leta 1911 v Gorici materi Bohinjki in očetu Primorcu. Ko mu je bilo komaj sedem let, so družino Italijani pregnali v Ljubljano, kjer so kot železniška družina prebivali v vagonu na stranskem tiru. Srednjo šolo je obiskoval na Poljanski gimnaziji. V Beogradu, kamor so bili službeno premeščeni, je želel študirati slikarstvo, vendar ni bil sprejet, ker ni imel nikogar, ki bi ga priporočil. Razočaran se je vpisal na vojaško akademijo, ki jo je leta 1932 uspešni končal. Kot mlad častnik jugoslovanske kraljeve vojske je nato služboval v Triglavskem polku v Ljubljani in kot zaveden primorski rodoljub kmalu navezal stike z organizacijo TIGR. 
 
Razočaran nad klavrnim razpadom jugoslovanske vojske in okupacijo domovine je nekaj časa skrit živel pri slikarju Ferdu Veselu na Dolenjskem, vendar je bil izdan in aretiran od Italijanov, od aretaciji pa hudo ranjen v glavo. Po okrevanju je iz bolnišnice v Ljubljani pobegnil v Trst, od tam pa v Milano, kjer se je priključil italijanskemu osvobodilnemu gibanju CNL. Tik pred koncem vojne so ga fašisti ujeli, ga obsodili in postavili pred zid. Izpred strelskega voda ga je zadnji hip rešil oddelek garibaldincev.
Takoj po vojni je bil nekaj časa kot vodja Urada za repatriacijo zaposlen na jugoslovanski ambasadi v Rimu. Kljub prigovarjanju ni hotel ostati v vojaški službi. Brez službe in potrebnih kvalifikacij je nato s krampom in lopato sodeloval pri obnovi Ljubljane ter iskal primerno zaposlitev. V časopisni hiši so tedaj iskali fotoreporterja. Brez kakršnegakoli znanja in izkušenj, a z dovolj korajže, se je prijavil na razpis. Z intenzivnim študijem izposojene literature si je pridobil osnovno znanje, izkušnje pa kar ob delu. Včlanil se je tudi v Foto klub Ljubljana. V dokaj kratkem času je pri reviji Tovariš in pri Slovenskem poročevalcu zaslovel kot odličen fotoreporter. 
Po nekaj letih uspešnega reporterskega dela je sledilo še eno bridko razočaranje. Leta 1949 ga je kar na delovnem mestu v redakciji aretirala UDBA. Po osmih mesecih v zaporu, pretežno v samici, so ga izpustili z obrazložitvijo, da je bila pač pomota. Oblastnikom je postal sumljiv, ker je kot Primorec in fotoreporter vzdrževal številne delovne in prijateljske stike. Novinarstvu je potem obrnil hrbet, vendar je še v letih 1955, 1956 in 1957 prejel nagrade Toneta Tomšiča za časopisno fotografijo. 
Burni mladosti so sledila zrela leta neverjetne ustvarjalnosti. Začel je sodelovati na velikih mednarodnih razstavah umetniške fotografije in prejel več nagrad, med njimi tudi prvo nagrado na natečaju londonskega Timesa in nagrado v Rio de Janeiru. 

V naslednjih letih je začel sodelovati z Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Leta 1957 je posnel prvi medicinski film, v naslednjih 25 letih jih je nastalo 74. Na Medicinski fakulteti je bil 25 let zaposlen kot tehnični svetovalec. Med tem je predaval tudi na pedagoški akademiji, šoli za oblikovanje in srednji fotografski šoli. Napisal je več fotografskih priročnikov. Pri Foto kino zvezi je bil pobudnik in ustanovitelj več preglednih razstav, ki so postale tradicionalne, zlasti Pionirski foto in Mladina fotografira. Bil je tudi pobudnik in začetnik tradicionalne razstave Foto treh dežel (Ljubljana Celovec Gorica). 
Iz vse Evrope so pričela prihajati vabila. Predaval je v Novem Sadu, Beogradu, Sarajevu, Budimpešti, na pedagoškem seminarju v Berlinu, v Sofiji, v Sankt Pöltnu v Avstriji itd. Leta 1973 so ga povabili na Akademijo za vizualne medije v Remscheidu v Nemčiji. Njegov model fotografske in likovne vzgoje mladine je postal popularen predvsem v tujini. Avstrijci so mu v sodelovanju s FIAP (mednarodna organizacija za umetniško fotografijo) pred leti natisnili knjigo z naslovom Otroci fotografirajo brez kamere v nemškem, angleškem in francoskem jeziku. Slovenskega prevoda Vlastja žal ni dočakal. 
Leta 1971 se je iz Ljubljane preselil na deželo v Gorenjo vas, kjer je veliko mladine navdušil za fotografijo. Na osnovni šoli Ivan Tavčar je ustanovil istoimensko foto galerijo, v kateri se je do danes zvrstilo blizu 70 razstav. Pred nekaj leti je v starem župnišču v Gorenji vasi odprl fotografski muzej, ki je dvakrat tedensko odprt za obiskovalce. Na Gorenjskem je sodeloval pri ustanavljanju in delovanju mnogih foto klubov in društev: v Žireh, v Gorenji vasi, v Železnikih. V Radomljah je deset let vodil foto krožek na šoli in bil mentor foto sekcije pri klubu Mavrica. 
Leta 1990 je bil Vlastja Simončič pobudnik za ustanovitev nove slovenske fotografske zveze. V navzočnosti predstavnikov večjega števila klubov in novinarjev je svojo pobudo predstavil na Srečanju foto in filmskih skupin Gorenjske 17. novembra 1990 v Mengšu. Sledil je pripravljalni sestanek v Ljubljani in ustanovna skupščina v Mariboru. 
V razmeroma kratkem a izjemno ustvarjalnem obdobju je Vlastja postal častni član mnogih nacionalnih fotografskih zvez in organizacij. Leta 1991 mu je mednarodna organizacija za umetniško fotografijo FIAP podelila najvišji naslov HON ESFIAP. 

Vitalen, vedno v gibanju in ustvarjalen je Vlastja vedno dajal vtis, da mu nič ne more do živega. Žal pa je tudi njega zlomila bolezen, ki se ji je nekaj časa dobro upiral in smo po tihem upali, da jo bo premagal. 
Vlastja Simončič je bil resnično velik in pokončen mož, umetnik, inovator in odličen pedagog, pa vendar skromen in skrajno razumevajoč do vsakega od nas, ki smo imeli srečo, da smo ga poznali in bili njegovi učenci in prijatelji. Odšel je k zasluženemu počitku in za seboj pustil globoke sledove. Hvala mu za vse!
Spodaj je snapshot iz stare predstavitve.